Zgodilo se je. Jan je med drsanjem na ledu utonil, čeprav je Miha tvegal življenje, da bi ga rešil. Miha je na srečo preživel, vendar ni mogel prenesti izgube. Iskal bo Janovega duha, dokler ga ne najde in se z njim pogovori.

Zapravil je vse žepnine s kupovanjem lažnih napravic, ki so nemo obtičale v smeteh. Saj vsi vemo, da duhov ni. A nikomur ni verjel, nikomur ni zaupal. Spet jo je kupil – varljivo škatlo – Vriskač. Suhljati gospod mu ni obljubljal veliko: samo zvočni stik z mrtvimi. Miha je tokrat izjemoma »plačal dva – dobil tri«. Prišle so smrdeče kosti z režečimi nasmehi. Pregrevale so nevidno črto v ledu in ga potiskale v skrivnostni svet, kjer je policija neučinkovita.

»Jan, pomagal sem ti. Pomagaj sedaj ti meni!« Pa bodi bolj uspešen, je dodal v mislih, ko se je zagugala ledena plošča.