Hrepenenje po ljubezni – neizpodbitna stalnica v človekovem življenju. Lahko je imaš v izobilju, lahko občutiš njeno sladko breme v vsaki celici svojega telesa, pa veš, da bi je lahko prenesel še neštetokrat toliko.

Jasmina, Laura in Magdalena niso nikoli okusile opojne varnosti starševske ljubezni. Nagonsko so hlastale po njej, hrepeneče stegovale dlani in solznih oči iskale najmanjšo vero, vendar so vedno znova zadevale ob alkoholizem, udarce in praznino. Mlada življenja so tavala med domom za mladoletne prestopnike, “domom” neuresničene družine in policijsko postajo, dokler jim ni na pot stopilo drobno upanje – stanovanjska skupnost.

Magdalena je kradla, saj njeni v nebo vpijoči kriki niso niti oplazili maminih ušes, njene razbolene podplutbe niso zbudile maminega skrbnega pogleda in besede ne ganile njenega izmikajočega srca. Kradla je, in to zelo spretno.

Živele so skupaj in poskušale na trhli osnovi, prežeti z borbo za naklonjenost, graditi medčloveške odnose, ki bi morda spominjali na neuresničene sanje. Ljubosumje se je šopirilo v vsem svojem nesmiselnem razkošju in takrat je izginil denar.