Res ni hujšega od dolgih morečih sanj, ki otroka neusmiljeno potiskajo v naročje Groze z naježeno kožo ter ga prepotenega in tresočega predramijo v hlipajoči temi. In grenak okus solza, ki oznanjajo konec ali vsaj začasno prevlado zavesti. Tako se je Lučka borila med sanjami in mračnimi silami gozda za hišo, ki se je spreminjal v nedojemljivo gmoto krikov ranjenih živali.

Lučkin oče je bil veterinar. Vedno je poskrbel za bolne živali in Lučka je rada pomagala, saj je bil gozd njena največja ljubezen. Toda očka se je spreminjal: prepovedal ji je hoditi v gozd, kričal je nanjo in skrivoma zabadal v majhna bitja velikanske injekcije. Zbujalo jo je cviljenje in ječanje, srečevala je odgriznjene človeške prste, podobne prašičjim parkljem. Kakšno grozno bitje je to? Želela se je zbuditi. Prosila je jutro, da ji prinese olajšanje. A kri okrog očetovih ust je bila preveč mokra in smrad srninega drobovja preveč učinkovit.