Bhima živi v revnem predmestnem naselju skupaj z vnukinjo Mayo, ki živi pri njej že od sedmega leta, ker sta ji starša umrla za aidsom. Sera, ki ve, da Bhima otroku ne more nuditi tega, kar bi si zaslužil, velikodušno prevzame odgovornost za Mayino izobrazbo. Toda Maya nepričakovano zanosi in za Bhimo pomeni to konec sanj, da bo imela vnukinja boljšo prihodnost. Sera pomaga Mayi, da splavi. Vse kaže, da se bo življenje zdaj lahko vrnilo v normalen tek, ko naključje postavi Sero in Bhimo na usodno preizkušnjo. Ta se za Bhimo konča tako, da ob koncu dneva zapusti Serino hišo, vedoč, da si bo že naslednji dan morala kljub starosti iskati delo drugje in z bolečim spoznanjem, da se je Sera odločila verjeti temu, kar ju ločuje, ne njeni zvestobi. Namesto domov se pod večer odpravi na morsko obalo, kjer po dolgih letih življenja za druge znova začuti, da je svobodno bitje. Daleč od mesta, v stiku z morjem, z ‘nesmrtno’ naravo, ki simbolizira življenje duha in je popolno nasprotje uničujočega, izkoriščevalskega, patriarhalnega sistema, v trenutku transcendence odloži bremena žalosti iz preteklosti in strahu pred negotovostjo jutrišnjega dne ter iz globokega notranjega uvida črpa novo moč in optimizem.