Sanje malodane vsakega mestnega človeka, ki se nemo izgublja v množici neznanih obrazov: idila podeželja, kjer se ljudje pozdravljajo in izmenjajo prijazne besede, kjer še živijo pristni odnosi, kjer se hiše ne zaklepajo. Je to le navidezna harmonija?

Wolf se je z mamo preselil v hišo na deželi, kjer sta po neprijetnem dogodku skušala najti vsaj kanček notranjega miru. Spoprijateljila sta se z Anno, z ostalimi vaščani jima to nikakor ni uspelo. Bila sta drugačna, bila sta tujca in na dan so privrele najbolj zatajevane človeške strasti. Ljudje so se smehljali, obrekovali, vohljali in nazadnje odkrili šibko točko prišlekov. Škodoželjnost je izbruhnila z vso močjo in prišla na rob razuma, dokler ni počilo.

Je sploh še kje na svetu kotiček, kjer bi mirno izživel svoje sanje in užival sladki vsakdan v najbolj nezahtevni obliki, ali pa morda črv škodoželjnosti in nevoščljivosti živi v vsakem človeku? Vsekakor lahko izbiramo: mestni človek bi to izpeljal čisto drugače …