Smo pač taki – ljudje: verjamemo samo, če zaznamo s svojimi čutili. Kar nekaj je takih, ki hodijo po svetu in nas prepričujejo, da so videli Nezemljane. Saj jim tudi vi ne verjamete, kajne? Želijo biti pač nekaj posebnega in tak je bil tudi Bojan.

Odkar pomni, gleda v nebo in poskuša vzpostaviti stik z vesoljem. Ve, da so tam, da ga bodo obiskali in da se mora tudi sam potruditi. Prijatelji, kolikor jih je še ostalo, so izgubili zadnje upanje, da bo kdaj prenehal z nemogočimi zgodbami. Vendar jih je Bojan prepoznal, čutil jih je – tiste, ki so jih Nezemljani pridobili na svojo stran. Samo on to ve in lahko pomaga človeštvu. Oh, ne, tudi starši se čudno vedejo …

Takrat je spoznal, zakaj ima popek obrnjen navzven. Tudi vi boste samo zamahnili z roko, vendar bodo poslej oči bolj krvave in noči malce daljše …