“Strah te je, Miriam!”
Da, bilo jo je strah. Grozno strah. Ker ni hotela umreti. In z nadsvetlobno hitrostjo je drvela v črno luknjo, noter in spet ven.
Kako je lahko prišlo do tega? Saj je imela vse pod nadzorom. Hotela je biti lepa in suha, predvsem pa ni bila slabič kot vsi njeni družinski člani. Ona zna izpeljati stvari do konca. Nihče je ne bo zafrkaval zaradi njenega obilnega oprsja, nikoli več ne bo nemočno obvisela na bradlji in ne bo se zapustila kot njena mama, ki živi resignirano življenje gospodinje.
Strastno je seštevala kalorije, se odrekla že skoraj vsej hrani, kolesarila, tekla. Borila se je s svojo lakoto in s svojim nemočnim telesom. Bičala ga je, dokler se ji ni podredilo. Morala je samo še obvladati te nemogoče ljudi, ki so jo obdajali in jo obremenjevali z nepotrebnimi komentarji ter silili s hrano. V skrajnem primeru se je prisilila v bruhanje.
Imela jih bom 4–, ne, kar 39, saj je na trebuhu vsaj še za dva kg sala. Vendar je telo nazadnje omagalo: glavoboli, slabosti, bolečine sestradanega želodca, drhtenje, dokler ni izgubila zavesti … “Strah te je, Miriam!”