Čudovito je! Mesto se blešči v neverjetnem obilju, okrog vogalov brezhibno čistih ulic pihlja lahen pomladni vetrc, brezhibno tlakovane ulice so polne življenja, zrak kar brenči od aktivnosti. Med sijočimi steklenimi fasadami visokih nebotičnikov odmevata pesem in smeh, ljudje in pošastniki se veselijo, plešejo, navdušeno vzklikajo življenju.

Sredi vsega vrvenja pa on, Jack Sullivan – ljubljenec občinstva, heroj, zmagovalec! Po širokem stopnišču se elegantno povzpne proti vrhu popolnoma nove, bleščeče bele drevesne trdnjave. In tam, čisto zgoraj, se lesketa veličastni prestol, vreden mogočnega vodje. Kralja …

Zanj? Tako se zdi! Množica mu vzklika, vsi pogledi so uprti vanj. Vsi so tukaj! Prijatelji, pošastniki, ves svet ga navdušeno vzpodbuja. Tako prav se zdi, tako samoumevno!

Nenadoma pa –

Mrak, vlažen in zatohel, težko pritiska proti gnijočim tlom. Lepljivi zrak se prihuljeno plazi skozi podrta pročelja nekdaj sijočih nebotičnikov, sluzasto zavija vzdolž razritih ulic, se vleče preko lukenj v razdrapanem asfaltu. Do koder seže pogled vlada popolno razdejanje, iz redko posejanih gomil tleče navlake se vijejo tanke srage smrdečega dima.

Mrtvaška tišina grabi vzdolž poslednjih pomnikov sveta, razdejanega v neizprosnem, vnaprej izgubljenem boju za golo preživetje. Vseobsežno uničenje, dokončno pogubljenje vsega, kar si je v zadnjih zdihljajih življenja še drznilo vztrajati v bledem upanju na že tedaj neobstoječo prihodnost. Popolna mora …

In Jack … premagan, sam. Pa prijatelji – kam so izginili? Z zemljo zravnano mestno središče, kadeči se ostanki nekdaj priljubljene picerije. In malo naprej ogromno črno brezno, kjer je nekoč stala hišica na dre…

Ne! NE! NEEE!