Nekoč so bile štiri punce, ki so si delile en par hlač. Čeprav punce niso bile enakih postav, so bile hlače vsem prav. Lahko si mislite, da je to predmestni mit. Jaz pa vem, da je resnica, ker sem ena izmed njih ena od sester potepuških hlač. Pred potepuškimi hlačami nismo vedele, kako bi bile skupaj, kadar smo ločene. Nismo se zavedale, da smo večje in močnejše kakor čas, ki ga prebijemo skupaj. Tega smo se naučile prvo poletje. Vse leto smo čakale in se spraševale, kaj bo prineslo drugo poletje. Medtem ko smo se ukvarjale s svojimi zadevami, so hlače mirno živele na zgornji polici Carmenine omare. Bile so poletne hlače s tem smo se vse strinjale. Dogodke v svojem življenju smo si vedno zapomnile po poletjih. Poleg tega jih zaradi pravila o nepranju nismo želele obrabiti. Toda vso jesen, zimo ali pomlad ni minil niti en dan, ne da bi pomislila nanje, zvite v Carmenini omari, kako na varnem zbirajo svojo čarobno moč za takrat, ko jih bomo spet potrebovele. To poletje se je začelo drugače kot prejšnje. Z izjemo Tibby, ki bo šla študirat film na neki kolidž v Virginiji, smo mislile, da bomo ostale doma. Vse vznemirjene smo pričakovale, kako se bodo Hlače obnesle, ko ne bodo potovale. Toda Bee še nikoli ni naredila načrta, ki ga ne bi želela spremeniti. Tako se naše poletje že od začetka ni odvijalo tako, kot smo pričakovale.