Kaj pa, če se bo tisto, kar je Alešu napovedal njegov dnevnik, v resnici zgodilo? Morda ne bi bilo slabo, če bi vsaj malo preletel osmo poglavje. V dnevniku je namreč z njegovim rokopisom zapisano, da ga jutri čaka nenapovedana kontrolka iz osmega poglavja.

Le kako je mogoče, da je pisava njegova? In kaj se sploh dogaja? Zna majhna knjižica, ki jo je Aleš našel v predalu stare pisalne mize, res napovedovati prihodnost? Vse kaže, da res zna!

Si sploh lahko predstavljate, kaj to pomeni? Dnevnik zna sicer pogledati le en dan v prihodnost, kar pa Alešu več kot zadostuje. Aleš je namreč navdušen hazarder – najraje od vsega na tem svetu stavi. In to ob vsaki priložnosti. Ravno zato je vedno brez prebite pare. Ampak nič več. Sedaj, ko ve, kaj se bo zgodilo jutri, ne bo izgubil nobene stave več. Ravno nasprotno, vedno bo zmagal. Osušil bo svoje sošolce! OLUPIL JIH BO DO KOSTI! Kmalu bo pravi bogataš!

Aleš se včasih zamisli. Le kako je to mogoče? Kako to, da ga vsak dan po večerji v dnevniku čaka nov zapis, ki mu pove, kaj se bo zgodilo naslednji dan? Ah, saj vseeno, glavno, da deluje. Še sreča! Aleš brez dnevnika namreč sploh ne zna več živeti. Dnevnik je tisto, kar Aleš nujno potrebuje. Nujno! Čisto vseeno je, kako deluje!

Pa je res vseeno? Je res tako fino, če človek ve, kaj se bo zgodilo jutri? Če denimo ve, da se bo zgodilo nekaj groznega? In če tega sploh ne more preprečiti? Če dnevnik dobesedno usmerja njegovo življenje? Kaj pa, če se vse te grozote dogajajo prav zaradi dnevnika? Če vse to povzroča prav ta majhna knjižica?

Aleš kmalu ugotovi, da tako ne gre več naprej. Dnevnika se mora znebiti, in to čimprej. Pa bo to zmogel? Bo lahko živel brez stvari, ki jo tako nujno potrebuje za življenje?