Vse kaže, da imata tokrat Anica in Janezek izjemoma srečo. Ni se jima treba bati dinozavrov, gusarjev, tigrov. Sproščeno se sprehajata po peščeni plaži, uživata v objemu sonca in radovedno iščeta odgovor na zastavljeno uganko. Anica tako vneto išče, da najde na komandnem pultu majhne podmornice ravno tisti gumb, ki ju nezadržno odpelje v globino morja. Janezek je ves iz sebe, dokler ga Anica navdušeno ne prepriča, da odpre oči. Zreta v čarobne koralne grebene in odprtih ust srkata čudeže morskega sveta.
Zakaj sta mislila, da bo pravljična podoba trajala večno?! Zagledata ogromne oči in plitko dihata v čvrstem objemu hobotnice. Tudi morski pes se je namenil mimo njiju. Kar tako – da si ju pobližje ogleda … Anica se zdrzne. S stropa podmornice prikaplja slana voda, nato ju že kar zaliva. Janezek se spomni, da mora priti domov s suhimi čevlji. Spomni se tudi, da mora sploh priti domov …